OVIRE ZA OTROKOV RAZVOJ (povzetek iz knjige Skrivnost otroštva, M.M.)
Če nekaj v okolju otroka ovira pri njegovem notranjem delu, se nastop občutljivega obdobja pokaže tako, da se otrok nasilno odziva. Ker ne poznamo vzrokov za otrokov obup, ga pripišemo njegovi porednosti in slabšemu značaju. Porednost je izraz notranjega nemira in notranjega nemira in motnje, neizpolnjene potrebe, stanja napetosti. Otrokova duša joka in prosi za to, kar potrebuje, rada bi se branila.
Naloga odras1ega je opazovanje otroka pred intervencijo, saj velikokrat otroka pri delu zmotimo in preusmerimo, kar otroka zmede.
Primer 10m starega otroka, ki je vonjal in poljubljal blazino z vzorcem rož z otroki. Prekinila ga je nevedna služabnica, ki mu je nosila različne stvari za vonjanje in poljubljanje. S tem je zmotila otrokovo ustvarjalno delo v radosti in miru. Otrokov um, ki je ravno začel oblikovati vzorce in prepoznavati oblike ter si jih zapisovati v spomin s pomočjo gibanja, pa je bil nenadoma vržen v zmedo. Otrokovo skrivnostno delo izgradnje notranjega reda je izbrisalo nerazumevanje odraslega uma.
Odrasli ovira notranje delo otroka, ko se nanj spravljajo brez kakršnegakoli razumevanja za to, kar dela in ga zanima. Otroka skušajo zabavati, ga vlačijo sem in tja, ter ga s tem seveda zmotijo pri delu in vsrkavanju podob…
Podobno je, ko otroka prijemajo za roke in ga poljubljajo, kot da gre za igro. Ali kadar želijo, da otrok po vsej sili zaspi in se ne ozirajo na njegovo duševno dogajanje.
»Odrasli, ki se ne zaveda velikih in skrivnostnih naporov otroka, lahko uniči prve najpreprostejše vzorce, ki se porajajo v otroškem umu./…/Pomembno je, da ima otrok možnost podobe, ki jih vsrkava, ohraniti v kar najbolj jasni obliki. Le jasnost in odličnost podob, ki se razlikujejo med seboj, omogočata jazu, da si izgradi um.« (Skrivnost otroštva, str61)
V času, ko otrok postane dejaven, shodi, se dotika stvari okoli sebe, se začne oglašati neustavljivi nagon odraslega, da brani svoje imetje pred otrokom. Stvari se namreč lahko umažejo ali uničijo. Tako postane vsakdanja »borba« oziroma zatiranje 'neprimernih' otrokovih dejanj v svetu odraslih. Odrasli se svoje obrambne drže ne zaveda, zato se čut za lastništvo kar naenkrat prelevi v »nalogo, da otroka vzgaja in nauči dobrih navad«, njegov strah pred malim zvedavim vsiljivcem, pa se kar naenkrat spremeni v »potrebo, da otrok veliko počiva, ker je to dobro za njegovo zdravje.« (S.O., stran, 69)
SPANJE
Tako se zgodi otroku, ki se je ravno rešil ječe nemočnega telesa in se začel veseliti zmag svojega ega ter oživil organe za zavestno gibanje, da se znajde v množici velikanov, ki ovirajo njegov vstop v svet. V tem primeru otrok postane ujetnik civilizacije, ki so jo zgradili odrasli za dobro odraslih. Civilizacija otroka vse bolj omejuje in mu pušča vse manj svobode, okoli otroka je le še ječa in praznina.
Otrokova posteljica je odličen primer, ko si odrasli želi olajšati sklanjanje in zagotoviti varnost, brez da upošteva otrokov duševni razvoj. Postelja je namreč na visokem podstavku in eden prvih načinov, kako lahko pomagamo duševnemu razvoju otroka je, da otroku zagotovimo nizko posteljo, skoraj na tleh in spremenimo svojo navado, da ga silimo v nenaravno dolg spanec. Otrok ima tako možnost mirnega prehoda v spanje in samostojno ustane, ko se naspi ter s tem ne kliče na pomoč in čaka, kdaj se bo odrasli odločil, da otroka vzame iz postelje.
HOJA
Odrasli bi moral skušati razumeti otrokove potrebe in jih zadovoljevati na najboljši način s tem, da mu zagotovi primerno okolje, kar bi pomenilo začetek novega obdobja v vzgoji in izobraževanju, saj bi s tem poiskali načine, kako pomagati otrokovemu razvoju. To pa bi pomenilo, da se odrasl drži nazaj, sledi otroku in je ponosen, da ga razume in mu zna slediti oziroma se mu prilagajati.
Obstajajo določeni ljudje, ki to že delajo in Maria Montessori je nekoč imela požnost opazovati nekega japonskega očeta, ki je na sprehod peljal sina. Nekaj časa sta hodila, ko se je sin ustavil in si želel igre z očetovo nogo. Oče se je ustavil in dovolil sinu, da to počne. Ko je imel otrok dovolj, sta šla naprej in sin se je po določenem času spet ustavil in usedel na pločnik. Oče ga je opazoval in mirno čakal, da je bil pripravljen iti naprej. Oče je ves ta čas ostal resen in miren, saj je njegov otrok počel nekaj čisto naravnega.
Otroku moramo prilagoditi tempo sprehoda,saj vadi osnovne oblike hoje, njegov organizem pa se uči vrste koordiniranih gibov, ki omogočajo ravnotežje. Hoja je izjemno zapleteno gibanje in je rezervirano le za človeka, saj težo prenaša iz ene noge na drugo. S hojo se za otroka začne novo življenje in do tega trenutka se otrok pošteno 'bori'. Je kot mali vojak, ki se za zmago žene ne glede na vsa tveganja. Odrasli mu pa pri tem seveda največkrat ne pomaga, saj je njegov korak krajši od odraslega in za dolge sprehode ima manj moči kot odrasli. Otrok pa hoje ne razvije s čakanjem, ampak tako, da hodi, s čimer razvija svoje moči in si izgrajuje bitje. Otrokova hoja ni ritmična in nima cilja, ženejo ga stvari v okolici, ki ga vabijo naprej. Če želi odrasli pomagati otroku, naj se odpove svojemu cilju in ritmu, ter sledi otroku.
ROKA IN MOŽGANI
Hoja in govor sta tista, ki kažeta, da je človek osvojil prvo zmago ega nad orodjem za izražanje in delovanje. Morfologija telesa in obvladovanje hoje sta razloga, da so se osvobodile človekove roke., ki ne služijo več samo gibanju, ampak postanejo izvršilni organi uma.
»Kadar hočemo oceniti duševni razvoj otroka, je torej logično, da najprej pogledamo začetke tega, čemur bi lahko rekli dve obliki gibanja, ki ju navdihuje um – pojav govora in dejavnosti roke, ki se trudi, da bi nekaj naredila.« (S.O., str. 77)
V človekovem nezavednem je roka izjemno povezana z izražanjem notranjega 'jaza'. Le kaj bi lahko bolj posvečenega in čudovitega kot razvoj človekovega gibanja? Ko začne majhen dojenček stegovati svoje male ročice za stvarmi. Za to delo je izjemno zavzet, saj predstavlja napor njegovega ega, da bi prodrl v svet. Vendar se kaj kmalu začne odrasli teh ročic bati in začne braniti svoje imetje: »Pusti!, Sedi pri miru«. Vendar ko se otrok premika na ustvarjalen način, pri tem uporablja roke za neko delo, je čas, da ima stvari, s katerimi lahko rokuje. Vse stvari v njegovem okolju pa pripadajo odraslim in so zanj prepovedane. Če se teh predmetov dotakne, ga odrasli najverjetneje kaznuje, če pa mu le uspe dobiti kaj v roke, je kot sestradan kužek, ki odnese kost v kot, da bi jo v miru glodal.
Z gibanjem si otrok izgrajuje koordinacijo, da se lahko organizirano premika, kot mu narekuje njegov notranji ego, ki organizira in koordinira otrokovo duševnost in organe za izražanje. Otrok z nenehno vajo in izkušnjami stvari povezuje v skladno celoto, zato je zelo pomembno, da otrok sam izbira in izvaja neko delo oziroma posnema nekaj, kar je videl delati odrasle.
Otrok stvari dela z določenim lastnim ciljem, kar pomeni, da večinoma uporablja stvari v namen, ki odraslim ni razumljiv. Otrok želi delati stvari, ki jih počnejo odrasli, vendar ne gre za to, da bi želel prav tisto stvar, ampak bo zadovoljen s katerokoli stvarjo ali pripomočkom, ki bo narejen zanj in mu bo omogočal, da vadi zanj pomembne gibe.
V današnjem času je otrok v okolju odraslih zunajdružbeno bitje, vendar če ga postavimo ven, kot so to počeli do sedaj, s tem zatiramo njegov razvoj in ga obsodimo na to, da postane neumen.
Zato moramo ozavestiti, da nam že zelo majhni otroci kažejo, da obvladajo spretno in točno gibanje, ki bi nas moralo navdati z začudenjem.
To pomeni, da moramo v otroke verjeti, jim zaupati in jim pomagati v življenje!