ORIENTACIJA SLONI NA REDU

Že zelo majhni otroci imajo radi red, še posebno v starosti leta in pol do dveh let (1,5-2leti). Majhen otrok v neredu ne more živeti. Nered ga vznemirja, prizadane. Svoje trpljenje lahko izrazi le z obupanim jokom ali razburjanjem, ki se včasih odraža tudi kot bolezen. To je občutljivost, ki je lastna razvoju živega bitja. Majhen otrok nagnjenosti k redu ne more izraziti v okolju, kjer za okolje skrbi odrasli. Kolikokrat se zgodi, da otrok joka kar tako? Ko se odrasli zave otrokovih skrivnih potreb, jih bo začel opažati v otrokovi duši, ki se mu bo razkrivala. Dveletnik bo tisti, ki bo opazil, da nekaj ni na svojem mestu in bo to popravil. Pomembno je, da so stvari na svojem mestu in da odstranimo vse nepotrebne predmete. Svoje nagnjenje do reda lahko otrok razkrije le v svobodi (primer str.48).

Občutljivo obdobje za red je najbolj izrazito v prvih mesecih življenja (primer v knjigi, str. 50).

Red pomeni, da so stvari na svojem mestu, da poznamo razpored predmetov v okolju, da vemo, kam kakšna stvar sodi. To pomeni, da se otrok lahko znajde v okolju in ga obvlauje do vseh podrobnosti. Mentalno to pomeni, da se v prostoru lahko sprehajamo z zavezanimi očmi in da imamo stvari, ki jih potrebujemo na dosegu roke. Taka ureditev prostora je nujno potrebna za mir, harmonijo in srečo v življenju. Otrokova ljubezen do reda je torej nekaj več, kot tisto, kar si odrasli predstavljamo pod tem izrazom, saj je red za otroka določene starosti nujna življanjska potreba. Otrok gradi samega sebe s pomočjo gradnikov iz okolja. Nujno je, da otrok v zgodnjem otroštvu iz okolja osvoji elemente za orientacijo, da bo njegov duh lahko romal naprej, od dosežka do dosežka.

PRIPRAVA OKOLJA
Odrasli mora slediti zgodnjemu razvoju otroka in ga spodbujati. Ni mu treba pomagati, da se oblikuje, to je delo narave. Otroku mora priskrbeti, kar potrebuje za samoizgradnjo. Odrasli mora poskrbeti za okolje, ki bo primerno za duševni zarodek, kot narava pod krinko matere poskrbi za primerno okolje za telesni zarodek.

OPAZOVANJE
Duševno življenje dojenčkov moramo opazovati v njihovem naravnem okolju. Ostati moramo skriti, da jih ne zmotimo. Začeti moramo takrat, ko čutila začenjajo loviti in kopičiti zavestne vtise zunanjega sveta. Kajti od takrat se življenje spontano razvija na račun okolja.

POMAGAJMO OTROKU
SPREMENITI JE TREBA ODRASLEGA, ki bo na otroka gledal drugače in se do njega tudi drugače vedel, le to bi ga rešilo pred konflikti, ki ogrožajo njegovo duševno življenje. Odrasli mora v sebi najti do sedaj nepoznano napako, ki mu preprečuje, da bi videl otroka takega, kot je.

Da otroku sledimo, zadošča že to, da je naš um pripravljen pomagati skrivnemu umu otroka. Potem otroku sledimo s svojim zdravim razumom. Skrb, ki jo otrok potrebuje je praktična in preprosta. Zmotno je to, da naj bi otrok ves čas ležal, saj tako vidi le strop in stvari, ki jih obesimo nad njega. Dovolj je že to, da otroka rahlo dvignemo oz. nagnemo, da lažje obvladuje okolje okoli sebe. Lahko ga položimo tudi na vrt, kjer bi opazoval valovanje listov in rož, skakanje in tek živali.

Pomembno je, da so prizori, ki jih otrok opazuje, dolgo časa enaki. Ko gleda enake stvari, se jih uči prepoznati, razlikovati med njimi. Vedno jih najde na istem mestu. Uči se razlikovati gibanja stvari v zraku od gibanja živih bitij na tleh.