Najpomembnejše v pedagogiki Montessori je brezpogojno zaupanje v sposobnosti in notranjo energijo otroka. Otrok je celota fizičnega in umskega, v njem se inteligenca začne razvijati preko gibanja in uporabe čutov. Glavni cilj izobraževanja je razvijati energije in sposobnosti otroka, da bo lahko optimalno napredoval in stopal po poti neodvisnosti.
Temelj pedagogike Montessori je prepričanje, da je otrok sposoben samoizgradnje in samovzgoje s pomočjo sposobnega učitelja, ki je usposobljen za raziskovanje in opazovanje otrok. Otroku pomaga, da dela in se uči sam v skrbno pripravljenem okolju.
Ko otroku zaupamo in ko verjamemo v njegovo ustvarjalno energijo in njegovega notranjega učitelja, mu lahko omogočimo svobodno gibanje v okolju, kjer lahko samostojno izbira aktivnosti, ki mu vzbudijo različne interese.
Maria Montessori je v knjigi Srkajoči um (»La mente del bambino«), kjer je združila svoja spoznanja in ugotovitve o otroku po več kot štiridesetletnem proučevanju, zapisala:
» Otrok se v vsej polnosti razvije le takrat, ko izkuša svoje okolje in je dejaven v njem. To njegovo eksperimentiranje mi imenujemo »delo«. /.../ Otrok, ki je razvil določene sposobnosti, se lahko razvija normalno le takrat, ko te sposobnosti tudi svobodno uporablja. /.../ Ali kot uči moderna psihologija – do razvoja ne pride samo po sebi. Obnašanje vsakega posameznika je plod njegove izkušnje z okoljem. / .../ Zato je prva zahteva izobraževanja, da poskrbi za ustrezno okolje, v katerem lahko otrok razvije svoje naravne potenciale.« (Montessori, 1999, str. 91).